Po sledeh 300 let stare pravljice. Kurdejov. gozd Ždánice.

 Kmalu je bil zadnji, najmočnejši tatarski napad. Bliskale so se krive sablje, grleni kriki razjarjenih azijskih napadalcev niso obljubljali niti najmanjšega sočutja. Branilci niso imeli več moči za boj. Zidovi se rušijo, vrata pokajo. »Vsi v cerkev,« je prek bojnega grmenja zavpil poveljnik branilcev. Drug za drugim pritečejo, ranjeni, okrvavljeni in vedo, da obstaja le ena možnost, da jih rešijo smrti, ki je prišla sem na konjih, ...